EUROVOCMed
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Med
Satje
Méd je sladka in židka tekočina, ki jo čebele in druge žuželke proizvajajo iz cvetličnega nektarja (medičine) ali iz mane, ki jo izločajo kljunate žuželke (uši, ...). Čisti med ne sme vsebovati nobenih dodatkov, denimo vode ali drugih sladil.
Med je precej slajši od namiznega sladkorja in ima posebej primerne kemične lastnosti za peko. Zaradi značilnega okusa ga imajo nekateri raje od sladkorja in ostalih sladil.
Tekoči med se ne pokvari, lahko edino kristalizira v trdno stanje. Nazaj v tekočino ga pretvorimo s segrevanjem do 45 °C - če to mejo presežemo, med izgubi zdravilne lastnosti. Zaradi velike koncentracije sladkorja z osmotskim razkrojem uničuje bakterije. Naravni med vsebuje od 14 do 18 odstotkov vlage. Dokler količina ne preseže 18%, se praktično noben organizem v njem ne more razviti v večjem številu.
Preučevanje cvetnega prahu in trosov v medu (melisopalinologija) lahko razkrije cvetlično poreklo medu. Ker so čebele elektrostatično nabite, privlačijo tudi druge delce, kar je uporabno pri ugotavljanju stopnje onesnaženosti okolja z radioaktivnostjo, prahom ali drugimi snovmi.
Vsebina
Sestava
Točna sestava medu je odvisna od cvetlic, na katerih so cvetni prah nabirale čebele. Med ima gostoto okrog 1500 kg/m³ (1,5 kg/l), kar pomeni, da je okrog 50% gostejši od vode.
Tipična sestava medu:
Poleg tega med vsebuje še beljakovine, aminokisline, encime, vitamine in mineralne snovi.
Vrste medu
Glede na pašo čebel, ločimo različne vrste medu:
Zdravljenje z medom
Med se že tisočletja uporablja za zdravljenje ran. Med preprečuje zraku dostop do rane, visoka vsebnost sladkorja pa preprečuje razmnoževanje bakterij. Druge snovi v medu pa tudi pospešujejo celjenje. Danes ga največ uporabljajo za zdravljenje vnetega grla pri angini.
Glej tudi
- čebela
- čebelarstvo
Zunanje povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Méd je sladka in židka tekočina, ki jo čebele in druge žuželke proizvajajo iz cvetličnega nektarja (medičine) ali iz mane, ki jo izločajo kljunate žuželke (uši, ...). Čisti med ne sme vsebovati nobenih dodatkov, denimo vode ali drugih sladil.
Med je precej slajši od namiznega sladkorja in ima posebej primerne kemične lastnosti za peko. Zaradi značilnega okusa ga imajo nekateri raje od sladkorja in ostalih sladil.
Tekoči med se ne pokvari, lahko edino kristalizira v trdno stanje. Nazaj v tekočino ga pretvorimo s segrevanjem do 45 °C - če to mejo presežemo, med izgubi zdravilne lastnosti. Zaradi velike koncentracije sladkorja z osmotskim razkrojem uničuje bakterije. Naravni med vsebuje od 14 do 18 odstotkov vlage. Dokler količina ne preseže 18%, se praktično noben organizem v njem ne more razviti v večjem številu.
Preučevanje cvetnega prahu in trosov v medu (melisopalinologija) lahko razkrije cvetlično poreklo medu. Ker so čebele elektrostatično nabite, privlačijo tudi druge delce, kar je uporabno pri ugotavljanju stopnje onesnaženosti okolja z radioaktivnostjo, prahom ali drugimi snovmi.
Vsebina |
Sestava
Točna sestava medu je odvisna od cvetlic, na katerih so cvetni prah nabirale čebele. Med ima gostoto okrog 1500 kg/m³ (1,5 kg/l), kar pomeni, da je okrog 50% gostejši od vode.
Tipična sestava medu:
Poleg tega med vsebuje še beljakovine, aminokisline, encime, vitamine in mineralne snovi.
Vrste medu
Glede na pašo čebel, ločimo različne vrste medu:
Zdravljenje z medom
Med se že tisočletja uporablja za zdravljenje ran. Med preprečuje zraku dostop do rane, visoka vsebnost sladkorja pa preprečuje razmnoževanje bakterij. Druge snovi v medu pa tudi pospešujejo celjenje. Danes ga največ uporabljajo za zdravljenje vnetega grla pri angini.
Glej tudi
- čebela
- čebelarstvo
Zunanje povezave
A windows (pop-into) of information (full-content of Sensagent) triggered by double-clicking any word on your webpage. Give contextual explanation and translation from your sites !
Boggle